Slavoj Žižek. Rumsfeld v panju.

Slavoj Žižek. "Rumsfeld v panju." in: Delo. July 5, 2008. (Slovenian).

Translations:

Slavoj Žižek. "Rumsfeld and the bees." in: The Guardian. June 28, 2008. (English).
Slavoj Žižek. "Rumsfeld v panju." in: Delo. July 5, 2008. (Slovenian).

V ZDA in v Evropi smo zadnji dve leti priča poginu čebel, ki ga povzroča skrivnostna bolezen. Ta katastrofa bi utegnila imeti poguben učinek na našo oskrbo s hrano: približno tretjino človekove prehrane tvorijo rastline, ki jih oprašujejo žuželke, čebela pa je odgovorna za 80 odstotkov te oprašitve ... Tako si gre predstavljati možno globalno katastrofo: ne kot kak veliki pok, ampak kot drobno motnjo s pogubnimi globalnimi posledicami. Za povrh ne moremo biti gotovi o tem, da je rešitev v vrnitvi k naravnemu ravnovesju - kateremu ravnovesju? Kaj pa, če so bile čebele v ZDA in v Evropi že prilagojene na določeno stopnjo in obliko industrijskega onesnaženja?

Nad tem množičnim poginom čebel visi oblak skrivnosti: četudi smo enakemu fenomenu priča po vsem (razvitem) svetu, pa lokalni raziskovalci zanj navajajo različne vzroke, od škodljivih učinkov pesticidov na čebele do njihove izgube občutka za prostorsko orientacijo, ki jo povzročajo električni valovi naše komunikacijske infrastrukture itd. Vez med vzroki in učinkom zaradi tega raznoterja vzrokov ostaja negotova - in, kot vemo iz zgodovine, vsakič ko nastane vrzel med vzroki in posledicami, vznikne skušnjava iskanja globljega Pomena: kaj če je onstran naravnih vzrokov na delu globlji duhovni vzrok? Kako naj sicer pojasnimo skrivnostno hkratnost tega fenomena, ki je s stališča naravoslovja rezultat različnih vzrokov? Na tej točki vstopi v igro »spiritualna ekologija«: mar niso panji neke vrste suženjske kolonije, koncentracijska taborišča, kjer so čebele neusmiljeno izkoriščane? Kaj pa, če nam je mati Zemlja zaradi našega izkoriščanja vrnila udarec?

Najboljši protistrup zoper to spiritualistično skušnjavo je lekcija Rumsfeldove teorije vednosti - s tem izrazom seveda merimo na znani govor iz marca 2003, ko se je Donald Rumsfeld malce prepustil amaterskemu filozofiranju o odnosu med znanim in neznanim. Dejal je takole: »Obstajajo znane znane reči. To so reči, za katere vemo, da jih vemo. Obstajajo znane neznanke. To pomeni, da so reči, za katere vemo, da jih ne vemo. Toda tu so še neznane neznanke. Obstajajo reči, za katere ne vemo, da jih ne vemo.« Rumsfeld je pozabil dodati ključni četrti člen: »neznane znane reči«, reči, za katere ne vemo, da jih vemo, vsa naša nezavedna verovanja in predsodke, ki določajo našo percepcijo realnosti in posegajo vanjo. Rumsfeld je bil prepričan, da so bile glavna nevarnost v konfrontaciji z Irakom »neznane neznanke«, Sadamove grožnje, katerih pomena nismo mogli niti uganiti. Kot je jasno danes, so bile - nasprotno - glavna grožnja »neznane znane reči«, utajena verovanja in predsodki, zaradi katerih je ameriška vojska v Iraku naredila toliko napak.

Tudi pri poginjajočih čebelah imamo opravka z rečmi, za katere vemo, da jih vemo (njihova občutljivost na pesticide), in reči, za katere vemo, da jih ne vemo (na primer, kako se čebele odzivajo na radiacijo, ki jo povzroča človek). Toda tu so predvsem neznane neznanke ter neznane znane reči. Obstojijo razsežnosti interakcije čebel z lastnim okoljem, ki nam niso enostavno neznane, ampak se jih niti ne zavedamo. In v naši percepciji čebel je tudi precej »neznanih znanih reči«: vsi antropocentrični predsodki, ki na pristranski način spontano obarvajo naš študij čebele.

Najbolj vznemirljiv vidik takšnih pojavov pa je motnja, ki je na delu v tistem tipu vednosti, ki jo je Jacques Lacan imenoval »vednost v realnem«: »instinktivna« vednost, ki regulira delovanje živali in rastlin. Ta obskurna vednost lahko iztiri. Kadar so zime pretople, rastline in živali februarsko toplo vreme napačno razumejo kot znamenje začetka pomladi in se začnejo vesti temu primerno, s čimer ne postanejo občutljive le na silne napade mraza, ampak je moten celotni ritem naravne reprodukcije. Po vsej verjetnosti se nekaj podobnega dogaja s čebelami.

Teorija kompleksnih sistemov je odkrila, da tovrstni sistemi izkazujejo dve nasprotni potezi: značaj robustne stabilnosti in izjemne občutljivosti. Zmožni so se prilagoditi velikim motnjam, jih integrirati in najti novo ravnovesje in stabilnost - vse dokler ni dosežen določen prag (»skrajna točka«), katerega prekoračitev, najsi bo še tako drobna, lahko povzroči totalno katastrofo in privede do vzpostavitve povsem drugačnega reda. Človeštvu dolga stoletja ni bilo treba skrbeti, kakšen bo učinek njegove produkcijske dejavnosti na okolje - narava se je bila zmožna prilagoditi krčenju gozdov, rabi premoga in nafte itd. Toda danes ne moremo z gotovostjo reči, da se ne bližamo skrajni točki - ne moremo biti gotovi, saj je takšne točke mogoče opaziti šele potem, ko je že prepozno. V takšni situaciji govorjenje o anticipaciji, previdnostnih ukrepih in kontroli tveganja navadno postane nesmiselno, saj imamo opraviti z »neznanimi neznankami«.

Ta situacija nas sooča z zagato sodobne »družbe izbire«. Ponašamo se s tem, da živimo v družbi, v kateri se o pomembnih rečeh svobodno odločamo. Toda ob tem se kar naprej znajdemo v polo

žaju, ko se je treba odločati o stvareh, ki bodo korenito vplivale na naše življenje, ne da bi imeli kakršnokoli oporo v vednosti. Takšna situacija je frustrirajoča v pravem pomenu besede: čeprav vemo, da je vse odvisno od nas, nikoli ne moremo napovedati posledic naših dejanj - nismo nemočni, ampak, ravno nasprotno, vsemočni, ne da bi bili zmožni določiti okvir naše moči. Medtem ko ne moremo v celoti obvladati naše biosfere, pa je na žalost v naši moči, da spodkopljemo njeno ravnovesje, tako da se bo iztirila in v teku pometla z nami.